Cvet slovenskega “PRja”, cvet managementa? (local only)

Večina me pozna. Že desetletje in več profesionalno vadim toleranco (ni šala!). Zapovrh sem osebno prepričan, da obstaja v vsaki družbi le zanemarljiva manjšina takih, ki zavestno zlorabljajo zaupanje. Praksa in teorija dokazujeta, da so nesoglasja v večjem delu posledica različnih (nasprotujočih si) interesov in ne zlobe, laži ali celo zlih namenov. Nasprotujoči interesi so legitimni in celo nujni za razvoj družbe. Monolitna družba je obsojena na propad.

Danes bom prestopil mejo zaobljube k tolerantnosti.

Nekje se konča. Konča se, kot je to pred kratkim zelo razločno in jasno povedal prof. Dejan Verčič, ko posplošeni sistem vrednot tolerira občutek, da lahko vsi o vsem enakopravno razsojamo. Da lahko vsi o vsem razpravljamo, je logično in nujno, saj delujoča družba hitro izloči posamezne razprave, ki so blago rečeno mimo. Konsenz tistih, ki vedo več, v dialogu brez posega vrhovne avtoritete, omogoči tistim, ki blodijo (blodimo), da se iz blodenj umaknejo(mo) po možnosti brez prask na osebnosti. Univerzalen dostop do informacij pa je to mejo sputil tako globoko, da danes pacient ve več od zdravnika, gimnazijski maturant od fizika z desetletja raziskovalnega dela in kdrokoli pač že od profesorja odnosov z javnostmi.

Pojavila se je knjiga, ki se ji reče Bibilja, samo da ne gre za apokrifno delo, ampak za avtorsko in zapovrh zelo sodobno.

Vsak ima pravico pisati knjige. Nihče nima pravice obsojati knjig, ki so prodajno uspešne ne glede na njihovo kvaliteto. Boglonaj bralcem in avtorjem. Nima pa pravice strokovno telo praktikov in teoretikov odnosov z javnostmi molčati, če se na sceni pojavi knjiga, ki se pozicionira kot strokovna, in ki že v naslovu grobo, cinično in svinjsko potepta temelje odnosov z javnostmi. Morebiti avtorica ne ve, da je med strokovnjaki odnosov z javnostmi pojem “PR” ne le jezikovna spakedranka, ampak predvsem pojem, ki denotira prav vse, kar je v odnosih z javnostmi nesprejemljivega. Če avtorica tega ne ve, je to njen problem. Ni pa to “neproblem” strokovnega telesa slovenskih odnosov z javnostmi. Kot del tega telesa, ki sicer v tem primeru molči, bom zato zaradi svoje lastne vesti povedal: Nasloviti knjigo, ki naj bi govorila o odnosih z javnostmi, in ki si celo lasti vrednost Biblije, z naslovom Biblija uspešnega PRja, je zločin!

Pa to ni edini zločin, ki se je zgodil v tem primeru. Naslednjega je povzročil cvet slovenskega managementa, ki je tej knjigi podelil legitimiteto.

Poglejmo nekaj naslovov poglavij iz knjige:

  • Smiselnost in uporabnost komunikacijskega načrta  – od strani 310 do 311  –  1 stran
  • Rože naj ne pokrivajo govornikove obraza – od strani 279 do 283  – 4 strani
  • Pride lahko meni ali tebi, besedi pa ne
  • Pomen kave z zaposlenimi
  • Pojdite pozdravit novinarja
  • Kriza je lahko priložnost (kako je inovativna!!!)
  • Uživajte v nastopu kot v seksu
  • Koliko gumbov naj bo zapetih
  • Zlata pravila oblačenja

Cvet slovenskega managementa bi seveda lahko pozdravil tako knjigo, če bi bila ta namenjena osnovnošilcem in če bi avtorica spremenila zavajajoč naslov (pa še o tem nisem prepričan). Vendar je cvet slovenskega managementa vsaj na videz knjigo resno sprejel kot Biblijo, kot razodetje, če je verjeti medijskim zapisom. Mar to pomeni, da je slovenski management na ali celo pod osnovnošolskim nivojem?

Da in ne.

Ker seveda osebno poznam vsaj del slovenskega managementa vem, da velika večina slovenskih managerjev vsaj intuitivno, nekateri pa tudi racionalno daleč presega nivo Biblije. Mnogi so agresivno medijsko promocijo ter glamour okoli promocije vzeli kot priložnost za “še-eno-fotko-v-prijetni-družbi”. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi s tem podelili strokovno legitimiteto delu, ki je primerljivo z mojim petjem. Kot če bi mi direktor Ljubljanafestivala po mojem pevskem koncertu javno čestital.

Večina managerjev ve, da je Biblija dobra socialna priložnost, ne ve pa, da s tem sporoča: “Sam tako dobro obvladam upravljanje odnosov z javnostmi, da si lahko privoščim podporo simpatični amaterki”. Genijem prisotnost amaterjev pač ne more škodit.

Odnosi z javnostmi so stroka, teorija in praksa, ki jo sicer vsi po malem obvladamo, a je ravno zato toliko težje ločiti tiste, ki področje, izzive in priložnosti razumejo od tistih, ki PRijo. Navzlic poveladujočemu občutku, da so področje odnosov z javnostmi v zadnjem desetletju preplavili PRovci pa kljub ne ravno celovitem pregledu trga vem, da obstaja in deluje še mnogo takih, ki imajo odnose z javnostmi ne le v glavi ampak tudi v krvi. Managerji: poiščite jih. Poiščite tiste, ki razumejo odnose in sovražijo PR.

Za konec pa slišim, da se Bibliji obeta prestižna nagrada naboljše poslovne knjige letošnjega Knjižnega sejma.

Ah, bo že.

 

Andrej Drapal